Kako bo po poroki?
Mladi pari, ki so letošnjo pomlad obiskovali tečaj priprave na zakon v organizaciji skupnosti Emanuel, so spregovorili o tem, kako si predstavljajo življenje po poroki. Kakšne sanje imajo danes zaročenci in zaročenke, česa se veselijo in česa se morda bojijo, ko zrejo na skupno življenjsko pot:
Veselim se, da bom svoje življenje z nekom delila, veselim se pogovorov, nove dinamike, skupnih popoldnevov. Včasih tudi že sanjam o otrocih in jim v mislih izbiram imena. Strah me je, da bom po končani službi utrujena in da bodo otroci dobili tisto bolj utrujeni del mene, služba pa tisti boljši, ustvarjalnejši. (Anka)
Veselim se dneva, ko se mi ne bo več potrebno poslavljati od svojega dekleta in da bova končno skupaj zaživela. Bojim se pritiskov službe, da me bo preveč odtegovala od družine. Upam, da nama bo uspelo. (Jernej)
Vsekakor bo drugače kot zdaj, ko še ne živiva skupaj in še ne deliva življanja v polnosti drug z drugim. Veselim se predvsem tega, da se zvečer ne bo treba posloviti, da si bova delila vse, kar imava in kar živiva. Mislim si tudi, da bo še več brušenja – včasih s kakšnimi »jeznimi iskrami«. Zaupam pa, da bova lahko ob nenehni prošnji Boga konflikte presegla, se pogovorila in še bolj zrasla v zreli in srečni osebi. Najbolj me je strah, da bi prenehala klicati Boga na pomoč in se tako začela oddaljevati tudi drug od drugega - v molku in neodpuščanju. (Karlina)
Želim si, da bi moj bodoči mož ohranil svoj smisel za humor, s katerim me vedno razveseli in nasmeje. Upam, da se ne bova nikdar dolgočasila. (Saša)
Prepričana sva, da bo poročni dan najin najlepši dan v življenju, ki mu bodo sledili še mnogi drugi prekrasni trenutki: že to, da bova skupaj in eno, je obljuba, da bodo sanje postale resničnost. Upava, da bova lahko te sanje in veselje delila in podelila tudi svojim otročičkom. Vesela bom, če jim bova lahko podarila najino ljubezen do življenja, drug do drugega in do Boga. Kar vidiva se že, kako z roko v roki sivolasa sediva na vrtu, po katerem skačejo vnučki in pravnučki ... Ponosna bova, ko si bova zazrla v oči in si rekla mož in žena. (Manca in Boštjan)
Še sanja se mi ne, kako bo. Lahko, da bo zelo lepo, da se bova s punco še bolj zbližala, še bolj čutila drug drugega. Lahko, da bo naporno in težko. Včasih se bojim, da ne bo več prostora zame, da bom v odnosu ostal v senci. Veselim pa se pripadnosti drugemu. (Matej)
Po poroki se najbolj veselim osamosvojitve, čeprav me je obenem tudi strah. Veselim se skupnega življenja, ko se bova samo midva odločala kako in kaj, kdaj bova imela kosilo, kam bova šla, kdaj bova prišla domov. Tega se zelo veselim, ker vem, da bom zaživela s človekom, ki me ima rad in bom v njem vedno našla oporo. (Urška)
Veselim se skupnega ustvarjanja, odkrivanja, prisotnosti, pripadnosti drug drugemu. Želim ljubiti in kar nekako pričakujem, da bom ljubljen. Tukaj se skriva tudi tisti mali strah: Bom ljubljen? Bom zmogel ljubiti? A me ne skrbi, ker zaupam, njej in Njemu. Vesel sem, da imamo to možnost v življenju in jo sprejemam kot dar. (Peter)
Predvsem se veselim, da bom lahko več časa s svojo ljubljeno osebo. Veselim se vseh najinih ustvarjanj, posebej družine. Vsak dan bo nekaj novega, morda tudi nova preizkušnja. Nadvse v veselje mi bo to početi s svojo soprogo. Saj bova skupaj eno! (Tomaž)
